To se je že enkrat zgodilo,
tukaj se je vse spremenilo.
Ali sploh še kdaj bo?
In kaj sploh še bo?
Tu nekdo prevzame krmilo,
vse se umiri,
nikamor ne hiti.
Vetra je malo.
Leto izginja,
rodi se vesolje,
ko reka spremeni se
v zvezdnato polje.
Pluje v brezčasnost,
pluje v večnost.
Zavest se širi,
Zemlja se manjša,
razdalja se daljša.
Postaja svetlobno,
postaja svobodno.
Barve so žive,
a hkrati tako mile.