Dobrodošli v Pesniški knjižnici Posedi.net

by

Pesniška knjižnica Posedi.net je ustvarjalni kotiček za vse, ki verjamejo v moč besed. Naša spletna knjižnica združuje bogato zakladnico poezije – od brezčasnih klasikov do sodobnih avtorjev, ki pišejo z dušo in srcem. Tukaj boste našli pesmi, ki navdihujejo, zgodbe, ki odpirajo nova obzorja, ter misli, ki vas povabijo k razmisleku.

Posedi.net ni le zbirka pesmi, temveč prostor za srečevanje idej. Omogočamo vam:

  • Branje in raziskovanje pesniških del različnih žanrov in obdobij.
  • Objavo lastnih pesmi, da vaš glas doseže bralce, ki cenijo umetnost besede.
  • Izmenjavo mnenj in razprav, kjer se ljubitelji poezije povezujejo in ustvarjajo skupnost.

Naša vizija je preprosta: ustvariti prostor, kjer se poezija živi, diha in povezuje ljudi. Ne glede na to, ali ste izkušen pesnik, začetnik ali zgolj ljubitelj lepih besed, pri nas boste našli navdih in podporo.

Posedite z nami, odkrijte nove pesniške svetove in dovolite, da vas besede popeljejo na potovanje, ki se nikoli ne konča.

Ura brez časa

by

Obstaja prostor, ki ne pozna meja,
ura, ki nima časa,
ne pozna konca.


Tam je ujeta svoboda,
ki teče z menoj po peščinah
in riše nevidne sence,
ki se igrajo v mesečini.


Občutek, kot da je prav
zavil si ga v nekaj več,
kot darilo, ki pride nepričakovano,
pot, ki pelje v neznano.

Nad oblaki

by

To se je že enkrat zgodilo,
tukaj se je vse spremenilo.
Ali sploh še kdaj bo?
In kaj sploh še bo?

Tu nekdo prevzame krmilo,
vse se umiri,
nikamor ne hiti.
Vetra je malo.

Leto izginja,
rodi se vesolje,
ko reka spremeni se
v zvezdnato polje.
Pluje v brezčasnost,
pluje v večnost.

Zavest se širi,
Zemlja se manjša,
razdalja se daljša.

Postaja svetlobno,
postaja svobodno.


Barve so žive,
a hkrati tako mile.

Sanjam

by

Zdaj, ko prebijam led

Tvoj glas je tišina

Postavlja se mi nov planet

Iz njega prihaja globina

Nauči me živet že spet 

Nočem še umret 

Hočem znova letet 

Tvoj glas je tišina 

Neskončna širina

Iz njega prihaja svet

Hočem zvezde štet

Luno še enkrat objet 

Sanjat na valovih 

In se dobro v oblakih imet.

Brezčasje

by

Še en dan, ki morda bil je za manj 

Še ena ura, kot kaplja v ocean

Minila so leta, 

Desetletja 

Stoletja

Ko se je znašla tam v brezčasju 

Narobu sanj 

Stran od sveta 

Na oblaku blizu neba 

Zdaj na nič ne misli, 

Vse je lahko 

Globoko v sidru 

Globoko v snu 

Ko poklical si jo po imenu 

Zdaj več ne spi 

Le tako se zdi 

Tisoč let nazaj 

Ko prišla bo tja. 

Zimska pravljica na Gorenjskem

by

❄️ Zimska pravljica na Gorenjskem

Pod Triglavom tiho sneg naletava,
vasi so v belino odete do praga.
Iz dimnikov dviga se topla sapa,
kot da domačnost objema vsaka vrata.

Na oknih lučke nežno zaiskrijo,
v srcih pa želje tiho zaživijo.
Božični večer se v pravljico zlije,
ko zvon iz cerkvice mehko zazvoni.

Pod smrekami šepetajo stare sledi,
o vilah, pastirjih, o davnih ljudi.
V dolini se novoletna iskra prižge,
kot da prihodnost snežinke piše.

In Gorenjska v praznični noči zasije,
v objemu gora, kjer čas se umiri.
Tam vsak korak v snegu zgodbo pusti,
ki jo zima v pravljico nežno skovi.

Rdeča Vrtnica

by

Velik cvet, rdeč bogat,

nikoli preveč, nikoli enak,

dviga se pokončno v nebo,

gleda bele oblake,

kako prekrivajo modrino to.

Gleda v sonce, ki jo boža,

veter ji šepeta skrivnosti rožnega sveta,

kaplje rose ji poljubljajo lice,

kot biseri, ki jih jutro nežno raztrosi.

Njena moč je v tišini,

v barvi, ki govori brez besed,

v vonju, ki vabi spomine,

da se zbudijo in ostanejo za vedno.

Ni le cvet, je obljuba,

da lepota živi tudi v minljivosti,

da ljubezen ne potrebuje besed,

saj jo nosi vsak dih, vsak pogled.

Ko ovene, ne izgine,

ostane v srcih kot rdeča sled,

kot opomin, da življenje ni večno,

a trenutek ljubezni je brez konca.

In ko list odpade,

ga zemlja nežno sprejme,

da iz njega zraste novo življenje,

nov cvet, nova zgodba, nov začetek.

Hvaležnost

by

V tišini jutra, ko sonce vstaja,

srce se spomni, kaj vse mu daješ.
Kapljica rose na listu drevesa,
spomin, da življenje je čudež brez meja.

Za vsak dih, ki ga zrak mi podari,
za vsak nasmeh, ki v očeh mi žari.
Za roke, ki držijo, ko pot je težka,
za besede, ki zdravijo, ko duša je krhka.

Hvaležen sem za svetlobo in senco,
za pot, ki vodi skozi radost in bolečino.
Za trenutke, ki jih čas ne izbriše,
za ljubezen, ki v srcu tiho diše.

Naj hvaležnost kot reka teče,
naj v vsakem dnevu svoj most spleče.
Kajti v njej je moč, ki nas povezuje,
in mir, ki v srcu tiho kraljuje.