Velik cvet, rdeč bogat,
nikoli preveč, nikoli enak,
dviga se pokončno v nebo,
gleda bele oblake,
kako prekrivajo modrino to.
Gleda v sonce, ki jo boža,
veter ji šepeta skrivnosti rožnega sveta,
kaplje rose ji poljubljajo lice,
kot biseri, ki jih jutro nežno raztrosi.
Njena moč je v tišini,
v barvi, ki govori brez besed,
v vonju, ki vabi spomine,
da se zbudijo in ostanejo za vedno.
Ni le cvet, je obljuba,
da lepota živi tudi v minljivosti,
da ljubezen ne potrebuje besed,
saj jo nosi vsak dih, vsak pogled.
Ko ovene, ne izgine,
ostane v srcih kot rdeča sled,
kot opomin, da življenje ni večno,
a trenutek ljubezni je brez konca.
In ko list odpade,
ga zemlja nežno sprejme,
da iz njega zraste novo življenje,
nov cvet, nova zgodba, nov začetek.
