V tišini jutra, ko sonce vstaja,
srce se spomni, kaj vse mu daješ.
Kapljica rose na listu drevesa,
spomin, da življenje je čudež brez meja.
Za vsak dih, ki ga zrak mi podari,
za vsak nasmeh, ki v očeh mi žari.
Za roke, ki držijo, ko pot je težka,
za besede, ki zdravijo, ko duša je krhka.
Hvaležen sem za svetlobo in senco,
za pot, ki vodi skozi radost in bolečino.
Za trenutke, ki jih čas ne izbriše,
za ljubezen, ki v srcu tiho diše.
Naj hvaležnost kot reka teče,
naj v vsakem dnevu svoj most spleče.
Kajti v njej je moč, ki nas povezuje,
in mir, ki v srcu tiho kraljuje.