Pesniška knjižnica

Obstaja prostor, ki ne pozna meja,
ura, ki nima časa,
ne pozna konca.

Tam je ujeta svoboda,
ki teče z menoj po peščinah
in riše nevidne sence,
ki se igrajo v mesečini.

Občutek, kot da je prav
zavil si ga v nekaj več,
kot darilo, ki pride nepričakovano,
pot, ki pelje v neznano.

To se je že enkrat zgodilo,
tukaj se je vse spremenilo.
Ali sploh še kdaj bo?
In kaj sploh še bo?

Tu nekdo prevzame krmilo,
vse se umiri,
nikamor ne hiti.
Vetra je malo.

Leto izginja,
rodi se vesolje,
ko reka spremeni se
v zvezdnato polje.
Pluje v brezčasnost,
pluje v večnost.

Zavest se širi,
Zemlja se manjša,
razdalja se daljša.

Postaja svetlobno,
postaja svobodno.

Barve so žive,
a hkrati tako mile.

Zdaj, ko prebijam led

Tvoj glas je tišina

Postavlja se mi nov planet

Iz njega prihaja globina

Nauči me živet že spet 

Nočem še umret 

Hočem znova letet 

Tvoj glas je tišina 

Neskončna širina

Iz njega prihaja svet

Hočem zvezde štet

Luno še enkrat objet 

Sanjat na valovih 

In se dobro v oblakih imet.

Še en dan, ki morda bil je za manj 

Še ena ura, kot kaplja v ocean

Minila so leta, 

Desetletja 

Stoletja

Ko se je znašla tam v brezčasju 

Narobu sanj 

Stran od sveta 

Na oblaku blizu neba 

Zdaj na nič ne misli, 

Vse je lahko 

Globoko v sidru 

Globoko v snu 

Ko poklical si jo po imenu 

Zdaj več ne spi 

Le tako se zdi 

Tisoč let nazaj 

Ko prišla bo tja. 

Velik cvet, rdeč bogat,

nikoli preveč, nikoli enak,

dviga se pokončno v nebo,

gleda bele oblake,

kako prekrivajo modrino to.

Gleda v sonce, ki jo boža,

veter ji šepeta skrivnosti rožnega sveta,

kaplje rose ji poljubljajo lice,

kot biseri, ki jih jutro nežno raztrosi.

Njena moč je v tišini,

v barvi, ki govori brez besed,

v vonju, ki vabi spomine,

da se zbudijo in ostanejo za vedno.

Ni le cvet, je obljuba,

da lepota živi tudi v minljivosti,

da ljubezen ne potrebuje besed,

saj jo nosi vsak dih, vsak pogled.

Ko ovene, ne izgine,

ostane v srcih kot rdeča sled,

kot opomin, da življenje ni večno,

a trenutek ljubezni je brez konca.

In ko list odpade,

ga zemlja nežno sprejme,

da iz njega zraste novo življenje,

nov cvet, nova zgodba, nov začetek.